Sedaj teče že tretje leto, ko grem med poletnimi počitnicami na košarkarski kamp, ki ga organizirajo na morju. Prvo leto me je bilo malo strah, ker nisem nikogar poznal, vendar so vsi tako prijazni, da sem se imel prekrasno. Že po prvem kampu smo postali prijatelji in se dogovorili, da se naslednje leto spet vidimo. Tako me letos čaka tretje leto kampa.
Ker je koronakriza, upam, da košarkarski kamp bo, tudi lani je bila koronakriza in smo ga imeli. Sicer je bilo vse prilagojeno koroni in si starši niso mogli ogledati končne tekme, a vseeno nam je bilo zelo lepo.
Meni košarka pomeni ogromno, vedno, ko me nekdo vpraša, kaj si želim, ko bom velik, odgovorim, da bom košarkar. Nogometa nisem imel nikoli rad. Že kot majhen pa sem vedno imel v roki žogo in se igral z njo. Z očetom sem tako pogosto šel na košarkarsko igrišče in igral. Ko pa sem prestopil prag šole, sem začel trenirati košarko zares. Sedaj jo treniram že 5 leto.
Na košarkarskem kampu pa mi je zelo lepo, ker me trenerji naučijo ogromno stvari in niso strogi. Tako postanemo vsi skupaj prijatelji. Vsak dan se nam dogajajo različne stvari, največ pa treniramo košarko, saj smo tam zaradi nje. Na koncu košarkarskega kampa smo vsi žalostni, ker moramo domov. Nekateri tako ostanejo še en teden. Sam še nikoli nisem bil dva tedna, bi pa mi bilo zelo zanimivo.
Košarka mi pomeni največ na svetu, rad treniram in rad hodim na tekme.