Študirala sem izven svojega kraja bivanja in sem se na fakulteto vedno vozila z vlakom. Po mestu pa sem se vozila s kolesom. Ko sem končala študij, pa me je moj oče presenetil in mi kupil avto Fiat pri pooblaščenem prodajalcu.
Vozniški izpit sem naredila pri svojih 18 letih, vendar potem nisem imela svojega avtomobila. Prvič, ker si ga nisem mogla privoščit in drugič, ker ni imelo smisla, da se vozim z avtom v mesto. Potniške povezave so bile dobre in tudi veliko cenejše, kot, če bi plačevala gorivo. Avto Fiat je bil model Panda, rdeče barve in star tri leta. Bila sem zelo vesela in komaj sem čakala, da ga lahko peljem. Med tem časom sem vozila očetov avto, ki je bil prav tako znamke Fiat, ampak model Tipo. Najprej sem celotno družino peljala na prvo vožnjo z novim avtom. Imel je pet sedežev, bil je klimatiziran. Sedeži so bili udobni in vožnja z njim je bila prav prijetna. Peljali smo se na kosilo v bližnjo gostišče, kjer sem častila tako za opravljeno diplomo, kot za nov avto Fiat Panda.
Vzljubila sem svoj avto in dodala nekaj malenkosti, ki so naredile avto še bolj v mojem stilu. Spredaj sem nalepila sončnico, na ključih je bil obesek s posvetilom in zadaj sem dala plišastega kužka. Rada sem se vozila z njim in pogosto tudi prijateljice peljala na kakšen izlet. Danes moneva že tri leta od prvega nakupa. Redno sem ga servisirala in med tem časom se nikoli ni pokvaril. Imela sem urejeno zavarovanje in skrbela za vzdrževanje. Na avtocesti sem pazila, ker je bil Fiat malo manjši in je bilo potrebno biti kar pozoren pri prehitevanju tovornih vozil. Klima je dobor delala, tako da mi poleti ni bilo vroče v avtu. Z avtom Fiat sem šla lahko tudi na daljše vožnje in pri tem nisem imela nobenih težav.