Ročna svetilka in obisk planinske koče
Zgodaj zjutraj sem se odpravil na planinsko kočo, ker sem vedel, da bo prekrasni dan. No, saj mislil sem tako. Hoja do planinskega doma je bila super, seveda je ročna svetilka ostala doma, ker nisem niti pomislil, da se bom vračal zvečer, pa sem se . Ko sem prišel do planinske koče, se je že začelo oblačiti. Prepričan sem bil, da bo le oblačno, a se je grdo vreme nadaljevalo. Lastnik koče mi je kar hitro povedal, pravzaprav vsem, naj gremo v kočo, ker bo neurje. Tako smo vsi šli v kočo in res je prišlo neurje. Trajalo je kar dolgo in tako so se nekateri odločili, da bodo raje prenočili kar v koči. Ker je za odhod v dolino bila nujno potrebna ročna svetilka, sem zaprosil goste, če mi jo kdo posodi. Seveda so vedno bili in vedno bodo planinci dobri ljudje, ki si med seboj pomagajo. Gospod mi je podaril ročno svetilko in mi zaželel lep in srečen pohod.
Tako sem se kar hitro po neuru odpravil, da me ne bi še slučajno kaj presenetilo. Šel sem dokaj hito in ročna svetilka je bila zelo kvalitetna in mi je osvetljevala pot. Tako sem prišel v dolino enkrat hitreje, kot pa sem prišel gor. Seveda ročna svetilka ni bila moja in ker sem gospoda na videz poznal, sem mu želel svetilko vrniti. Pustil sem jo v avtomobilu in tako mu jo bom vrnil takoj, ko ga bom kje srečal.
Moj pohod je bil super, imel sem vseeno prekrasni dan. Neurje me ni niti malo zmotilo. Lahko rečem ,da sem še bolj užival, ker sem lahko videl, kako lepa je narava takoj po dežju. Tako sem videl prekrasni sončni zahod in kar nekaj živali, ki so po dežju prišle iz brlogov in skrivališč. Ročna svetilka pa v avtu čaka lastnika, da se mu zahvalim, ker brez nje poti ne bi zmogel.